Ova e pesna,
so zlatno pero napisana,
so gorki solzi oplakana,
vo biser skolka zatvorena.

Ova e pesna za tebe
o, angelu ti nebesen!
I del od moite snista
neskrotlivi, nekoleblivi, nepokorni.

Neka te povede niz viorot na vremeto,
vo tisinata na zajdisonceto
i mojot glas da dopre do tebe
vo momenti koga veke me nema.

Dali me prepoznavas,
dali me cuvstvuvas?
Solza sum vo okoto tvoe
koja se sleva niz liceto, poleka, neosetno.

Kopnez sum
koj srce ti svilo
i zelba za son prekrasen,
moment na radost,ljubov.

Srna sum v suma
sto plaslivo gleda
vo beskrajot siren
i pateki polni neizvesnost.

Nekade sum tuka, naokolu
talkam i gledam
vo dalecinite koi strepat
vo srcata nasi.

Vo zvezdite sum nebesni
koi zvezden sjaj sirat.
Vo tagata sum na ocite tvoi,
koja kako senka se nadvila, boli.

Ako ne me gledas,
ne ocajuvaj…
Ostavi go cvetot
vo carstvoto na nasata mladost,
kako simbol na edna ljubov
da caruva za navek.

Ostavi ja i bolkata svoja.
Za moment nasmevni se
i prodolzi po patot prekrien so latici
od crvenata roza vo mojata gradina.
Go poslav samo za tebe!

Ova e pesna
cii zvuci zlatni noti se,
razigrani, ispeani samo za tebe.
Neka te pratat vo nokite dolgi
da ne bides sam…
koga veke me nema!