Potonuvam,
vo nemir beskraen.
Iluzii me preplavuvaat,
trepet vo dusata
sonot mi go odzema.

I kako ptica isplasena,
kako galeb so skrseni krila
bdeam vo nokite dolgi.
Propagjam, tonam
a vo grloto grutka.

Dopri go srceto,
ptico nemirna lekokrila.
Zaroni dlaboko vo nego…
Mozebi tokmu tamu
ke go najdes odgovorot za site moi nemiri.

Moeto srce,
santa led nestopena
gordo na sonceto prkosi.

Osamen pogled, odsaten
vo dalecina gleda.

Placam, se smeam, molcam…

Pogled poln nadez
se budi od dlabok son.
Zborovi nedovrseni
ko ekot odzvonuvaat.

Se topam poleka,
ko sneg vo prolet…
Se budam.

Kade sum i sto sum?
Pomognete mi angeli bozji,
spasete ja dusata moja.
Zivot ubav, vreden za ziveenje
dar mi podajte, podarete.

I kopnez i zelba i nadez
za eden mig radost,
nasmevka razleana,
ljubov.

Rajska gradina
i miris na opojni ruzi
vo srce mi caruva.

Vinozito od rozi
niz kosa da pletam,
zelba e moja…

Neka mi e prosteno
za site mectaenja nedovrseni,
za nemirot sto me obzema,
za tagata sto dlaboko
vo mene se skrila.

Neka mi e prosteno za se…
Od denes, za zivot se menam.