Pribiram
delovi od tvoite skrseni krilja
niz sirniot prostor
razneseni
pri letot vo beskrajot
koga se podadovme
so nevini detski srca
pomameni
od portokaloviot odsjaj na soncevite zraci.

Pribiras
ronki od moite sroneti krila
vo posledniot let
poneseni
od nemirniot duh na vetrot

da gi sostavis vo celina

i raka pod raka
prodolzuvame dolz patekata
po koja cekori
tvojata senka zivote nas neumolen

senka
koja ja pratime
od naseto zacnuvanje
se do zadniot suden cas.

I cuvstvuvam
mi velis tivko
a jas sepotam uste potivko

kako sal za sebe da govorime

“Istraj ti srce rastrepereno,
istraj vo momenti
koga krikot ja remeti tisinata!”