Sto e zivotot?
Denes postois,a utre…

Teski cekori po kaldrmata oddeknuvaat,
temni lica gi vlecat svoite noze
teski kako olovo.

I kako konji zauzdani
so prekraten galop,

a vo gradi tezini,
grutki nadvisnati

da se prezivee…

I senki demnat,
gorclivi sudbini
i da sakas, nemozes
i da gledas, ne dosegas
i da mozes, ne smees

a se prasuvas,
sto e toa sto smees?

Sudbini teski,
koga bi mozele
barem ednas so dusa angelska,
polna so ljubov
kon ovoj zivot da pogledneme.

So verba
vo magijata na ljubovta
koja cuda cini

magija
koja i temninata vo svetlina ja prestoruva.

A, Ti, Bozjo lice,
vperi pogled vo ispukanite race,
vo luznite na dusite stradni.

Pogledni vo tie nasolzeni oci
koj znaj
ne popusto placat

i
podeli go kolacot na sudbinata
podednakvo na sekoe cedo
pod ova vedro sino nebo!

Ne sum poet,
edno zrno vo pesokot sum
pod ova vedro nebesno sinilo,
koe go bara svoeto mesto pod sonceto…

Sto e zivotot?

Da se raduvas, no i da taguvas istovremeno. Na momenti da stravuvas i da se soocuvas so razni predizvici koi ti se nametnuvaat. Nesigurnosta, no i verbata tvoi verni sopatnici da se. A nad seto toa, vizijata za podobro utre i ljubovta da te povedat po vistinskiot pat…

Postojat momenti vo zivotot koga zastanuvame na raskrsnicata na svojot zivot, se soocuvame so glasot vo tisinata i se zaprasuvame:

” Koj sum vsusnost jas? Koja e smislata na mojot zivot i koj e patot po koj treba da zacekoram?”

I vo tie momenti, dlaboko ponirame vo sebe, vo sopstvenata dusa. Zaronuvame vo najranliviot del od nas, na koj mu se prepustame da ne povede niz lavirintot na zivotot, predavajki se so polno srce, verba, nadez i ljubov.

Mozebi patot po koj zacekoruvame ne e kako vo nasite sonovi. Poln e so neizvesnosti i prepreki, koi vo odredeni momenti doprinesuvaat nasiot duh da opadne. No covekot e kako galebot na svoeto nebesno patuvanje. Negoviot let oscilira i koga pomisluvame deka propagja, tone, toj povtorno go prodolzuva svojot prekrasen tanc na zivotot.

Da gi osoznaes site ubavini koi zivotot gi nudi, da gi otkries site zivotni vistini, no vo isto vreme da gi izbegnes zamkite koi istiot gi postavuva – veruvaj deka si go prepoznal Bozjiot glas vo tisinata, koj te vodi kon vistinskata cel poradi koja navistina postois.

Da se opstane vo ovoj realen svet, vo ova vreme nemirno, sred golem broj promeni,da se bide pred se covek so polno srce ljubov i nadez za podobro utre e najgolemiot dar od Boga. Da go pocuvstvuvas dopirot i toplinata na soncevite zraci, mirisot na utrata koi go ispolnuvaat srceto so radost i ljubov, e cuvstvo koe ne sekoj od nas go ima dopreno.

Zatoa, da go otvorime svoeto srce koe ponekogas otcukuva kako srce na plasliv zajak. Da i dozvolime na ljubovta okolu nas da ne pomiluva i da dopre dlaboko vo nas. Bidejki, ni zrnoto biser ne moze da go otkrie svojot sjaj, dokolku e zatvoreno vo skolkata, koja e zakopana vo dlabocinite.

Da te narecam prijatel,
mozam sekogas.
No pred da te narecam drugar,
treba da te pocuvstvuvam
so srceto i dusata moja…

Olivera Stankovska

Vozneseni od ljubovta
koja vo rani zori
se raznesuva po ezerskiot breg,

potajno se prikraduva do nas

a vo tivka kvecerina,
so zalezot na sonceto
se vgnezduva vo nasite srca

vozdivnuvame
so kopnezot na zivotot,
tuka na bregot,
ostavame tragi
vo zdivot na kapkite voda
razneseni od branovite
koi gi razladuvaat
nasite rasplamteni dusi

opieni od ljuboven napitok,
pogodeni so amorova strela,
toneme vo zvezdeniot spokoj
na beskrajnata tivka nok.

Milostina baram
od tvoeto srce
sega koga snagata ja gubam,

da me vivne vo belite oblaci
da ja istkae ljubovta nasa nepresusna
na siniot nebesen svod
pomedju vremeto i prostorot,
pomedju bolkata i zadovolstvoto
koja ponekogas se poigruva so nasite dusi.

Milostina baras
od dusata moja
sega koga snagata ja gubis
i hrabrost
da go prifatis
ona sto nemozes da go promenis.

I race podavame,
dlanki preklopuvame,
ljubovta nasa cvrsto ja stegame
pri molitvata
koja ja barame od Bozjiot glas.

Majko Bozja Bogorodice,

ti koja po patot me vodis i
mi podavas raka,
cvrsto za nea me drzis
i sekogas velis…mozes!

Se poklonuvam dlaboko pred tebe
i milost baram,

so radost srce da mi istkaes,
so sreka dusa da mi nalees,
so ljubov patot pred mene da go posteles.

Te cuvstvuvam do mene,
tvojata dobrina i ljubov
ko senka vo zivotot me pratat.

Od tvojot lik
i tvojte oci
vo moeto srce
sal milost i blazenstvo se siri.

A tvojot milozvucen glas,
koj ne go slusam,
no go cuvstvuvam
cudna mok ima.

Ti si moja duhovna hrana,
duhoven pijalok
koj go pijam od duhovnata stena
koja ne prati.

I te molam,

Majko Bozja Bogorodice,
ti koja sees dobrina
nauci ne nas gresnite,
dobrinata so dobrina da ja vratime,
pokazi ni kako
losoto so dobrina da go vratime.

Bidejki,
duhot na zavidlivosta,
ljubomorata,
postojano za nesto i nekogo traga.

Skroti gi nasite misli pogresni
i ljubov ni dari,
Bozji blagoslov!

I daj ni vera
vo sebe i na site okolu nas.
Ljubov ni daj i nadez
za podobro utre.

Daj ni mudrost i
kako sto veli Svetoto pismo,
mudrost cista,
miroljubiva, nelicemerna,
razumna,
polna so milosrdie
i dobri plodovi.

Bidejki plodot na pravednosta i cesnosta
se see vo mir
i ke go nabere onoj
koj tvori mir…

Blagoslovena bidi
Majko Bozja Bogorodice!

Dal postoi smea bez plac,
bez kristalni solzi
niz lice razleani,
kako kapki od poroen dozd
koi se cedat od nadvisnatite strei.

Dal postoi idnina bez minato,
bez spomeni
koi izviraat kako od dlabocinata
na izvorot planinski.

Dal postoi nok bez den,
sonce bez zvezdi trepetliki,
radost bez bolka stara
plitka ili dlaboka,

vrezana,
neizleciva,
kako plevel prepletena.

Dal postoi ljubov
bez blesok vo oci,
kako odsjaj na zvezda Denica,
kako zvon zvonliv
vo srca sto dopira!