Ako vo molkot na tisinata
koja odvreme navreme vozdivnuva
ti se pristori melodija
na hor od ptici glasnici

znaj

usnite moi nemi i skameneti od molcenje
suvi,zbrani nadolu
koi ni krik ni duma ne razlevaat
tivko zborovi mrmorat

zborovi
ko brodovi neusidreni
koi nacas odplovuvaat
i povtorno doplovuvaat
od pristanisteto na mojata
do pristanisteto na tvojata dusa
so poraka daruvana pred prviot son.

Ako go pocuvstvuvas
dopirot na mojot zdiv
ko veter te gali po borite na liceto

i solzi
ko sol na rana
koi ne placat, sal pecat
i blagost od oci sobiraat
pred prviot son

znaj

toa e mojata molitva za tebe
otkornata od vozdiskite na gradite
nadoena so milost od dusata
pritaena vo lulkata na kopnezot
sto cuti ko nebesen cvet prepleten
po nebesata nad nas

toa e plodot od ljubovta moja neumorna
koja gi otslikuva
boite na ciganskoto leto
vo tvojata i mojata dusa
gi raskvasuva usnite nenapoeni

i ja prati senkata
tvoja i moja
obedineti od bolka i radost

od izgrejzivot
do zajdizivot.

Ne sum poet,
edno zrno vo pesokot sum
pod ova vedro nebesno sinilo,
koe go bara svoeto mesto pod sonceto…

Sto e zivotot?

Da se raduvas, no i da taguvas istovremeno. Na momenti da stravuvas i da se soocuvas so razni predizvici koi ti se nametnuvaat. Nesigurnosta, no i verbata tvoi verni sopatnici da se. A nad seto toa, vizijata za podobro utre i ljubovta da te povedat po vistinskiot pat…

Postojat momenti vo zivotot koga zastanuvame na raskrsnicata na svojot zivot, se soocuvame so glasot vo tisinata i se zaprasuvame:

” Koj sum vsusnost jas? Koja e smislata na mojot zivot i koj e patot po koj treba da zacekoram?”

I vo tie momenti, dlaboko ponirame vo sebe, vo sopstvenata dusa. Zaronuvame vo najranliviot del od nas, na koj mu se prepustame da ne povede niz lavirintot na zivotot, predavajki se so polno srce, verba, nadez i ljubov.

Mozebi patot po koj zacekoruvame ne e kako vo nasite sonovi. Poln e so neizvesnosti i prepreki, koi vo odredeni momenti doprinesuvaat nasiot duh da opadne. No covekot e kako galebot na svoeto nebesno patuvanje. Negoviot let oscilira i koga pomisluvame deka propagja, tone, toj povtorno go prodolzuva svojot prekrasen tanc na zivotot.

Da gi osoznaes site ubavini koi zivotot gi nudi, da gi otkries site zivotni vistini, no vo isto vreme da gi izbegnes zamkite koi istiot gi postavuva – veruvaj deka si go prepoznal Bozjiot glas vo tisinata, koj te vodi kon vistinskata cel poradi koja navistina postois.

Da se opstane vo ovoj realen svet, vo ova vreme nemirno, sred golem broj promeni,da se bide pred se covek so polno srce ljubov i nadez za podobro utre e najgolemiot dar od Boga. Da go pocuvstvuvas dopirot i toplinata na soncevite zraci, mirisot na utrata koi go ispolnuvaat srceto so radost i ljubov, e cuvstvo koe ne sekoj od nas go ima dopreno.

Zatoa, da go otvorime svoeto srce koe ponekogas otcukuva kako srce na plasliv zajak. Da i dozvolime na ljubovta okolu nas da ne pomiluva i da dopre dlaboko vo nas. Bidejki, ni zrnoto biser ne moze da go otkrie svojot sjaj, dokolku e zatvoreno vo skolkata, koja e zakopana vo dlabocinite.

Da te narecam prijatel,
mozam sekogas.
No pred da te narecam drugar,
treba da te pocuvstvuvam
so srceto i dusata moja…

Olivera Stankovska

Vozneseni od ljubovta
koja vo rani zori
se raznesuva po ezerskiot breg,

potajno se prikraduva do nas

a vo tivka kvecerina,
so zalezot na sonceto
se vgnezduva vo nasite srca

vozdivnuvame
so kopnezot na zivotot,
tuka na bregot,
ostavame tragi
vo zdivot na kapkite voda
razneseni od branovite
koi gi razladuvaat
nasite rasplamteni dusi

opieni od ljuboven napitok,
pogodeni so amorova strela,
toneme vo zvezdeniot spokoj
na beskrajnata tivka nok.