Prignezdi ja tivko
dusata moja
pod topli noti
od grlo na slavej otkornato

pomiluvaj sonlivi oci
klepki svoi da otvori
vo ranite zori
od son da se probudat

napoj mi srce
so utrinski rosni kapki
da ne pregorat od gorclivite spomeni
sto v dusata tleat

zapej mi pesna
na mladost rosna
niz svezo cveke zdiv sto proseja

isprati ja temninata
ko noken talkac da se izgubi vo dalecinite

i
prosipi ja utrinskata milost
vo noviot den.

Potonuvame poleka
vo dlabocinite
na rastrepereniot zivot

srekata i radosta
nedopirlivi senki
se poveke zad nas,
se pomalku pred nas se

i gi gubime
svoite dusi nevini,
zaboravame
na orosenoto celo od pot
dodeka go gradevme temelot na nasiot zivot.

I ne sme veke luge,
ptici grablivki sme
na sopstvenite sudbini,

za tronka slava i mok,
dusata si ja prodavame,
sopstvenata majka
vo kandzi na oreli pregladneti ja predavame

i se gubime
vo nemirot na vremeto
galopirajki
gazime se pod svoite noze

itame
po smislata na zivotot
so lica sebicni, licemerni
so ljubomori strasni okovani

se prepletuvame
vo mrezi
cvor do cvor spleteni

i veke ne ziveeme…

Uste od mugrite na zorite
planina tovar kaenja
na pleki ponesuvame

i ne nema
do onie na koi im trebame,
ne ima do onie koi nam ni se potrebni.

Zivote ti pregladnet,
sal nevini zrtvi lovis
pred sebe trofej do trofej redis

zarem i ti dusata svoja ja zagubi?

Vozneseni od ljubovta
koja vo rani zori
se raznesuva po ezerskiot breg,

potajno se prikraduva do nas

a vo tivka kvecerina,
so zalezot na sonceto
se vgnezduva vo nasite srca

vozdivnuvame
so kopnezot na zivotot,
tuka na bregot,
ostavame tragi
vo zdivot na kapkite voda
razneseni od branovite
koi gi razladuvaat
nasite rasplamteni dusi

opieni od ljuboven napitok,
pogodeni so amorova strela,
toneme vo zvezdeniot spokoj
na beskrajnata tivka nok.

Milostina baram
od tvoeto srce
sega koga snagata ja gubam,

da me vivne vo belite oblaci
da ja istkae ljubovta nasa nepresusna
na siniot nebesen svod
pomedju vremeto i prostorot,
pomedju bolkata i zadovolstvoto
koja ponekogas se poigruva so nasite dusi.

Milostina baras
od dusata moja
sega koga snagata ja gubis
i hrabrost
da go prifatis
ona sto nemozes da go promenis.

I race podavame,
dlanki preklopuvame,
ljubovta nasa cvrsto ja stegame
pri molitvata
koja ja barame od Bozjiot glas.

Ako me prasas koja sum,
dali bi znaela odgovor da dadam?

Znam,
sonceto pociva
vo sonovite na mojata dusa
i so odblesokot na svetlinata
zapisuvam zborovi bez glas,
ja remetam tisinata vo beskrajniot prostor

so siroko otvoreni porti na srceto
go krunisuvam svoeto postoenje
na prestolot na ljubovta
pomiluvana so rakata na angelot Bozji

i so lakot i strelata
ja sviram simfonijata na mojot zivot
proniknuvajki vo dlabocinata na dusata
razgalena od tivka prispivna sonuvalka

a so oci na dete
pogled vperuvam
vo zapisite na vremeto
tragajki po vistinata.

Cuvstvuvam,
veter sum nemiren
vo iljada proletni utra
koj tagata i radosta
kako perduvi leki
gi vee niz vozduhot

polozuvajki go srceto i dusata moja
na poljata zeleni
tragajki po srekata so cetiri lista,
ispustajki dlabok krik do nebesniot svod,

prasuvajki se postojano
dali patot bez trnje
e vistinskiot pat kon srekata

i sonuvam,
sonuvam letna bura sum
vo mugri na izgrejsonce
cii vodeni kapki se vpivaat
vo branovite na moeto nemirno srce.

Koga bi mozel,
barem ednas
so mojata dusa
beskrajot da go poglednes

duri togas ke doznaes koja sum!