Prignezdi ja tivko
dusata moja
pod topli noti
od grlo na slavej otkornato

pomiluvaj sonlivi oci
klepki svoi da otvori
vo ranite zori
od son da se probudat

napoj mi srce
so utrinski rosni kapki
da ne pregorat od gorclivite spomeni
sto v dusata tleat

zapej mi pesna
na mladost rosna
niz svezo cveke zdiv sto proseja

isprati ja temninata
ko noken talkac da se izgubi vo dalecinite

i
prosipi ja utrinskata milost
vo noviot den.

Gi prostuvam
site grevovi na naivnoto covecko bitie
koe potkleknuva
pred zamkite na gjavolot.

Prostuvam
na site neuspesi
koi kako cvorovi na makramei
se zavrzuvaat i odvrzuvaat
po patekata na mojot zivot.

Ti prostuvam i tebe
mil Gospode
sto ponekogas vo ambisot na iskusenijata me frlas
ja predizvikuvas mojata zajacka plaslivost,
ranlivost
ili pak istrajnost?!

Prostuvam za se
zivote moj neumoliv

i ne mrazam
ne deka neumeam,
ne deka nemozam

nesakam momenti na radost i ljubov da si odzemam
koi ionaka se pomalku gi ima

i gi grabam lakomo
gladna i zedna za niv
gi grickam ko parce od svezo ispecen somun
gi ispivam ko staro crno vino

i sebicno
gi sokrivam
vo sefot na moeto bogatstvo

nautro gi otklucuvam,
navecer gi zaklucuvam,
a noke,
noke klucot dlaboko vo moeto srce go skrivam!

Nastanavme
i se odvoivme
od utrobata na eden prekrasen cvet
koi ne ponese
na svoite race
svivajki gi svoite pleki nad nas.

Pojdovme,
jas pred tebe,
ti po mene…

Mi podade raka
da te prenesam
preku branovite na zivotot

da cekorime
sekoj po svoj pat
no so edna dusa
i edno srce.

Letavme
pokraj gnezdata na orlite,
zivotot se trkalase
so nezapirliva sila pokraj nas

no uspeavme
da go sobereme
siot sjaj od soncevite zraci
vo zenicite na nasite oci…

I pojdovme
po patot kon svetlinata.

Sto e zivotot?
Denes postois,a utre…

Teski cekori po kaldrmata oddeknuvaat,
temni lica gi vlecat svoite noze
teski kako olovo.

I kako konji zauzdani
so prekraten galop,

a vo gradi tezini,
grutki nadvisnati

da se prezivee…

I senki demnat,
gorclivi sudbini
i da sakas, nemozes
i da gledas, ne dosegas
i da mozes, ne smees

a se prasuvas,
sto e toa sto smees?

Sudbini teski,
koga bi mozele
barem ednas so dusa angelska,
polna so ljubov
kon ovoj zivot da pogledneme.

So verba
vo magijata na ljubovta
koja cuda cini

magija
koja i temninata vo svetlina ja prestoruva.

A, Ti, Bozjo lice,
vperi pogled vo ispukanite race,
vo luznite na dusite stradni.

Pogledni vo tie nasolzeni oci
koj znaj
ne popusto placat

i
podeli go kolacot na sudbinata
podednakvo na sekoe cedo
pod ova vedro sino nebo!

Ne sum poet,
edno zrno vo pesokot sum
pod ova vedro nebesno sinilo,
koe go bara svoeto mesto pod sonceto…

Sto e zivotot?

Da se raduvas, no i da taguvas istovremeno. Na momenti da stravuvas i da se soocuvas so razni predizvici koi ti se nametnuvaat. Nesigurnosta, no i verbata tvoi verni sopatnici da se. A nad seto toa, vizijata za podobro utre i ljubovta da te povedat po vistinskiot pat…

Postojat momenti vo zivotot koga zastanuvame na raskrsnicata na svojot zivot, se soocuvame so glasot vo tisinata i se zaprasuvame:

” Koj sum vsusnost jas? Koja e smislata na mojot zivot i koj e patot po koj treba da zacekoram?”

I vo tie momenti, dlaboko ponirame vo sebe, vo sopstvenata dusa. Zaronuvame vo najranliviot del od nas, na koj mu se prepustame da ne povede niz lavirintot na zivotot, predavajki se so polno srce, verba, nadez i ljubov.

Mozebi patot po koj zacekoruvame ne e kako vo nasite sonovi. Poln e so neizvesnosti i prepreki, koi vo odredeni momenti doprinesuvaat nasiot duh da opadne. No covekot e kako galebot na svoeto nebesno patuvanje. Negoviot let oscilira i koga pomisluvame deka propagja, tone, toj povtorno go prodolzuva svojot prekrasen tanc na zivotot.

Da gi osoznaes site ubavini koi zivotot gi nudi, da gi otkries site zivotni vistini, no vo isto vreme da gi izbegnes zamkite koi istiot gi postavuva – veruvaj deka si go prepoznal Bozjiot glas vo tisinata, koj te vodi kon vistinskata cel poradi koja navistina postois.

Da se opstane vo ovoj realen svet, vo ova vreme nemirno, sred golem broj promeni,da se bide pred se covek so polno srce ljubov i nadez za podobro utre e najgolemiot dar od Boga. Da go pocuvstvuvas dopirot i toplinata na soncevite zraci, mirisot na utrata koi go ispolnuvaat srceto so radost i ljubov, e cuvstvo koe ne sekoj od nas go ima dopreno.

Zatoa, da go otvorime svoeto srce koe ponekogas otcukuva kako srce na plasliv zajak. Da i dozvolime na ljubovta okolu nas da ne pomiluva i da dopre dlaboko vo nas. Bidejki, ni zrnoto biser ne moze da go otkrie svojot sjaj, dokolku e zatvoreno vo skolkata, koja e zakopana vo dlabocinite.

Da te narecam prijatel,
mozam sekogas.
No pred da te narecam drugar,
treba da te pocuvstvuvam
so srceto i dusata moja…

Olivera Stankovska

Milostina baram
od tvoeto srce
sega koga snagata ja gubam,

da me vivne vo belite oblaci
da ja istkae ljubovta nasa nepresusna
na siniot nebesen svod
pomedju vremeto i prostorot,
pomedju bolkata i zadovolstvoto
koja ponekogas se poigruva so nasite dusi.

Milostina baras
od dusata moja
sega koga snagata ja gubis
i hrabrost
da go prifatis
ona sto nemozes da go promenis.

I race podavame,
dlanki preklopuvame,
ljubovta nasa cvrsto ja stegame
pri molitvata
koja ja barame od Bozjiot glas.

Majko Bozja Bogorodice,

ti koja po patot me vodis i
mi podavas raka,
cvrsto za nea me drzis
i sekogas velis…mozes!

Se poklonuvam dlaboko pred tebe
i milost baram,

so radost srce da mi istkaes,
so sreka dusa da mi nalees,
so ljubov patot pred mene da go posteles.

Te cuvstvuvam do mene,
tvojata dobrina i ljubov
ko senka vo zivotot me pratat.

Od tvojot lik
i tvojte oci
vo moeto srce
sal milost i blazenstvo se siri.

A tvojot milozvucen glas,
koj ne go slusam,
no go cuvstvuvam
cudna mok ima.

Ti si moja duhovna hrana,
duhoven pijalok
koj go pijam od duhovnata stena
koja ne prati.

I te molam,

Majko Bozja Bogorodice,
ti koja sees dobrina
nauci ne nas gresnite,
dobrinata so dobrina da ja vratime,
pokazi ni kako
losoto so dobrina da go vratime.

Bidejki,
duhot na zavidlivosta,
ljubomorata,
postojano za nesto i nekogo traga.

Skroti gi nasite misli pogresni
i ljubov ni dari,
Bozji blagoslov!

I daj ni vera
vo sebe i na site okolu nas.
Ljubov ni daj i nadez
za podobro utre.

Daj ni mudrost i
kako sto veli Svetoto pismo,
mudrost cista,
miroljubiva, nelicemerna,
razumna,
polna so milosrdie
i dobri plodovi.

Bidejki plodot na pravednosta i cesnosta
se see vo mir
i ke go nabere onoj
koj tvori mir…

Blagoslovena bidi
Majko Bozja Bogorodice!