Nesvesni za svoite cekori
kako vo bunilo
napred, nazad
naokolu,
vo krugot na vremeto

cuden krug
niz tunelot na zivotniot lavirint
sal odek se slusa

a neizvesnosta se poigruva
ne mami vo nova nadez

naditreni zacekoruvame
no cekorot zapira
i silno veruvame deka tuka e krajot
nesvesni deka postoi samo napred
i nema nazad

tocka stavame
no tockata vo zapirka preminuva
i naseto naivno talkanje prodolzuva
do eden moment na radost
do tronka sreka
koja nadez niz veni vbrizguva

i ni se pristoruva
deka do sinite oblaci dopirame
vrvot go dosegnuvame

se do moment
koga zapirkata tocka stanuva

i preplaseni deka se ima svoj pocetok i kraj
lakomo gi dojaduvame dokrajkite od zivotnata pogaca
barame spas vo ljubov beskrajna
za nea molime
i za moment se zaprasuvame

dali ljubovta doagja
kako odziv na nasata dlaboka molitva
od nasite vozdiski teski
koi povremeno od dusata se otkornuvaat

dali ljubovta e plod na naseto postoenje

i dali ljubovta sekogas
tockata vo zapirka ja pretvara
a se drugo e samo iluzija?!