Koga gledas so ocite, del od svetot pred tebe se prostira.
Koga gledas so srceto i cuvstvuvas so dusata, celiot svet na dlanka ti sletuva.

Zivotot e vitrazna ramka, sekoe parce staklo nova prikazna raskazuva.

Postojat zborovi, kako perduvi na vetrot odletuvaat vo dalecinata.
No postojat zborovi, ostaveni so dlankata na tisinata, kako senki postojano ne sledat.

Molbata vo tisinata dopira tokmu tamu kade treba, vo Bozjite usi,
koj ni daruva edno golemo “izdrzi”.Amajlija koja ne vodi niz zivotot.

So zadovolstvo i mnogu lesno ke ti presudam.
No dali mozam toa sebesi da si go ucinam?!

Veruvaj vo zivotot.
Iskacuvaj se poleka po serpentinite i predaj ja svojata dusa vo negovite pregratki.

Ne se site zborovi kako perduvi, da gi razneses niz vozduhot.
Nekoi treba da gi premolcis, a nekoi ednostavno da gi prosepotis vo tisinata.

Sekoe dobredojde ima svoja ubavina i milost. No samo edno e melem na dusata.
Toa te presretnuva na zivotnata raskrsnica i dava odgovor na dilemata na koja strana da pojdes.
Ti go pokazuva praviot pat.

I korka suv leb, med ni se cini, koga utrata blazena nasmevka gi pogaluva.

Patot niz lavirintot mozebi e dolg i makotrpen, no sekogas ima kraj.

Za da mozeme da go istrazuvame zivotot, morame da bideme iskusni lovci.

Ne taguvaj koga te sviva ljubovna bolka.
Znaj zad grb te demne nova amorova strela.

Ako sakas mir vo dusata, dozvoli mu na gulabot da se naseli vo tvojot dom.

I bolkata ponekogas moze da bide korisna, togas koga e podstrek za golemi nesta.

Polozi ja svojata dusa na kriljata na zivotot i zapocni go svojot let.

Olivera Stankovska