Gi prostuvam
site grevovi na naivnoto covecko bitie
koe potkleknuva
pred zamkite na gjavolot.

Prostuvam
na site neuspesi
koi kako cvorovi na makramei
se zavrzuvaat i odvrzuvaat
po patekata na mojot zivot.

Ti prostuvam i tebe
mil Gospode
sto ponekogas vo ambisot na iskusenijata me frlas
ja predizvikuvas mojata zajacka plaslivost,
ranlivost
ili pak istrajnost?!

Prostuvam za se
zivote moj neumoliv

i ne mrazam
ne deka neumeam,
ne deka nemozam

nesakam momenti na radost i ljubov da si odzemam
koi ionaka se pomalku gi ima

i gi grabam lakomo
gladna i zedna za niv
gi grickam ko parce od svezo ispecen somun
gi ispivam ko staro crno vino

i sebicno
gi sokrivam
vo sefot na moeto bogatstvo

nautro gi otklucuvam,
navecer gi zaklucuvam,
a noke,
noke klucot dlaboko vo moeto srce go skrivam!

Potonuvame poleka
vo dlabocinite
na rastrepereniot zivot

srekata i radosta
nedopirlivi senki
se poveke zad nas,
se pomalku pred nas se

i gi gubime
svoite dusi nevini,
zaboravame
na orosenoto celo od pot
dodeka go gradevme temelot na nasiot zivot.

I ne sme veke luge,
ptici grablivki sme
na sopstvenite sudbini,

za tronka slava i mok,
dusata si ja prodavame,
sopstvenata majka
vo kandzi na oreli pregladneti ja predavame

i se gubime
vo nemirot na vremeto
galopirajki
gazime se pod svoite noze

itame
po smislata na zivotot
so lica sebicni, licemerni
so ljubomori strasni okovani

se prepletuvame
vo mrezi
cvor do cvor spleteni

i veke ne ziveeme…

Uste od mugrite na zorite
planina tovar kaenja
na pleki ponesuvame

i ne nema
do onie na koi im trebame,
ne ima do onie koi nam ni se potrebni.

Zivote ti pregladnet,
sal nevini zrtvi lovis
pred sebe trofej do trofej redis

zarem i ti dusata svoja ja zagubi?

Ne sum poet,
edno zrno vo pesokot sum
pod ova vedro nebesno sinilo,
koe go bara svoeto mesto pod sonceto…

Sto e zivotot?

Da se raduvas, no i da taguvas istovremeno. Na momenti da stravuvas i da se soocuvas so razni predizvici koi ti se nametnuvaat. Nesigurnosta, no i verbata tvoi verni sopatnici da se. A nad seto toa, vizijata za podobro utre i ljubovta da te povedat po vistinskiot pat…

Postojat momenti vo zivotot koga zastanuvame na raskrsnicata na svojot zivot, se soocuvame so glasot vo tisinata i se zaprasuvame:

” Koj sum vsusnost jas? Koja e smislata na mojot zivot i koj e patot po koj treba da zacekoram?”

I vo tie momenti, dlaboko ponirame vo sebe, vo sopstvenata dusa. Zaronuvame vo najranliviot del od nas, na koj mu se prepustame da ne povede niz lavirintot na zivotot, predavajki se so polno srce, verba, nadez i ljubov.

Mozebi patot po koj zacekoruvame ne e kako vo nasite sonovi. Poln e so neizvesnosti i prepreki, koi vo odredeni momenti doprinesuvaat nasiot duh da opadne. No covekot e kako galebot na svoeto nebesno patuvanje. Negoviot let oscilira i koga pomisluvame deka propagja, tone, toj povtorno go prodolzuva svojot prekrasen tanc na zivotot.

Da gi osoznaes site ubavini koi zivotot gi nudi, da gi otkries site zivotni vistini, no vo isto vreme da gi izbegnes zamkite koi istiot gi postavuva – veruvaj deka si go prepoznal Bozjiot glas vo tisinata, koj te vodi kon vistinskata cel poradi koja navistina postois.

Da se opstane vo ovoj realen svet, vo ova vreme nemirno, sred golem broj promeni,da se bide pred se covek so polno srce ljubov i nadez za podobro utre e najgolemiot dar od Boga. Da go pocuvstvuvas dopirot i toplinata na soncevite zraci, mirisot na utrata koi go ispolnuvaat srceto so radost i ljubov, e cuvstvo koe ne sekoj od nas go ima dopreno.

Zatoa, da go otvorime svoeto srce koe ponekogas otcukuva kako srce na plasliv zajak. Da i dozvolime na ljubovta okolu nas da ne pomiluva i da dopre dlaboko vo nas. Bidejki, ni zrnoto biser ne moze da go otkrie svojot sjaj, dokolku e zatvoreno vo skolkata, koja e zakopana vo dlabocinite.

Da te narecam prijatel,
mozam sekogas.
No pred da te narecam drugar,
treba da te pocuvstvuvam
so srceto i dusata moja…

Olivera Stankovska

Ako me prasas koja sum,
dali bi znaela odgovor da dadam?

Znam,
sonceto pociva
vo sonovite na mojata dusa
i so odblesokot na svetlinata
zapisuvam zborovi bez glas,
ja remetam tisinata vo beskrajniot prostor

so siroko otvoreni porti na srceto
go krunisuvam svoeto postoenje
na prestolot na ljubovta
pomiluvana so rakata na angelot Bozji

i so lakot i strelata
ja sviram simfonijata na mojot zivot
proniknuvajki vo dlabocinata na dusata
razgalena od tivka prispivna sonuvalka

a so oci na dete
pogled vperuvam
vo zapisite na vremeto
tragajki po vistinata.

Cuvstvuvam,
veter sum nemiren
vo iljada proletni utra
koj tagata i radosta
kako perduvi leki
gi vee niz vozduhot

polozuvajki go srceto i dusata moja
na poljata zeleni
tragajki po srekata so cetiri lista,
ispustajki dlabok krik do nebesniot svod,

prasuvajki se postojano
dali patot bez trnje
e vistinskiot pat kon srekata

i sonuvam,
sonuvam letna bura sum
vo mugri na izgrejsonce
cii vodeni kapki se vpivaat
vo branovite na moeto nemirno srce.

Koga bi mozel,
barem ednas
so mojata dusa
beskrajot da go poglednes

duri togas ke doznaes koja sum!