Pribiram
delovi od tvoite skrseni krilja
niz sirniot prostor
razneseni
pri letot vo beskrajot
koga se podadovme
so nevini detski srca
pomameni
od portokaloviot odsjaj na soncevite zraci.

Pribiras
ronki od moite sroneti krila
vo posledniot let
poneseni
od nemirniot duh na vetrot

da gi sostavis vo celina

i raka pod raka
prodolzuvame dolz patekata
po koja cekori
tvojata senka zivote nas neumolen

senka
koja ja pratime
od naseto zacnuvanje
se do zadniot suden cas.

I cuvstvuvam
mi velis tivko
a jas sepotam uste potivko

kako sal za sebe da govorime

“Istraj ti srce rastrepereno,
istraj vo momenti
koga krikot ja remeti tisinata!”

Nesvesni za svoite cekori
kako vo bunilo
napred, nazad
naokolu,
vo krugot na vremeto

cuden krug
niz tunelot na zivotniot lavirint
sal odek se slusa

a neizvesnosta se poigruva
ne mami vo nova nadez

naditreni zacekoruvame
no cekorot zapira
i silno veruvame deka tuka e krajot
nesvesni deka postoi samo napred
i nema nazad

tocka stavame
no tockata vo zapirka preminuva
i naseto naivno talkanje prodolzuva
do eden moment na radost
do tronka sreka
koja nadez niz veni vbrizguva

i ni se pristoruva
deka do sinite oblaci dopirame
vrvot go dosegnuvame

se do moment
koga zapirkata tocka stanuva

i preplaseni deka se ima svoj pocetok i kraj
lakomo gi dojaduvame dokrajkite od zivotnata pogaca
barame spas vo ljubov beskrajna
za nea molime
i za moment se zaprasuvame

dali ljubovta doagja
kako odziv na nasata dlaboka molitva
od nasite vozdiski teski
koi povremeno od dusata se otkornuvaat

dali ljubovta e plod na naseto postoenje

i dali ljubovta sekogas
tockata vo zapirka ja pretvara
a se drugo e samo iluzija?!

Nastanavme
i se odvoivme
od utrobata na eden prekrasen cvet
koi ne ponese
na svoite race
svivajki gi svoite pleki nad nas.

Pojdovme,
jas pred tebe,
ti po mene…

Mi podade raka
da te prenesam
preku branovite na zivotot

da cekorime
sekoj po svoj pat
no so edna dusa
i edno srce.

Letavme
pokraj gnezdata na orlite,
zivotot se trkalase
so nezapirliva sila pokraj nas

no uspeavme
da go sobereme
siot sjaj od soncevite zraci
vo zenicite na nasite oci…

I pojdovme
po patot kon svetlinata.

Potonuvame poleka
vo dlabocinite
na rastrepereniot zivot

srekata i radosta
nedopirlivi senki
se poveke zad nas,
se pomalku pred nas se

i gi gubime
svoite dusi nevini,
zaboravame
na orosenoto celo od pot
dodeka go gradevme temelot na nasiot zivot.

I ne sme veke luge,
ptici grablivki sme
na sopstvenite sudbini,

za tronka slava i mok,
dusata si ja prodavame,
sopstvenata majka
vo kandzi na oreli pregladneti ja predavame

i se gubime
vo nemirot na vremeto
galopirajki
gazime se pod svoite noze

itame
po smislata na zivotot
so lica sebicni, licemerni
so ljubomori strasni okovani

se prepletuvame
vo mrezi
cvor do cvor spleteni

i veke ne ziveeme…

Uste od mugrite na zorite
planina tovar kaenja
na pleki ponesuvame

i ne nema
do onie na koi im trebame,
ne ima do onie koi nam ni se potrebni.

Zivote ti pregladnet,
sal nevini zrtvi lovis
pred sebe trofej do trofej redis

zarem i ti dusata svoja ja zagubi?

Sto e zivotot?
Denes postois,a utre…

Teski cekori po kaldrmata oddeknuvaat,
temni lica gi vlecat svoite noze
teski kako olovo.

I kako konji zauzdani
so prekraten galop,

a vo gradi tezini,
grutki nadvisnati

da se prezivee…

I senki demnat,
gorclivi sudbini
i da sakas, nemozes
i da gledas, ne dosegas
i da mozes, ne smees

a se prasuvas,
sto e toa sto smees?

Sudbini teski,
koga bi mozele
barem ednas so dusa angelska,
polna so ljubov
kon ovoj zivot da pogledneme.

So verba
vo magijata na ljubovta
koja cuda cini

magija
koja i temninata vo svetlina ja prestoruva.

A, Ti, Bozjo lice,
vperi pogled vo ispukanite race,
vo luznite na dusite stradni.

Pogledni vo tie nasolzeni oci
koj znaj
ne popusto placat

i
podeli go kolacot na sudbinata
podednakvo na sekoe cedo
pod ova vedro sino nebo!

Ne sum poet,
edno zrno vo pesokot sum
pod ova vedro nebesno sinilo,
koe go bara svoeto mesto pod sonceto…

Sto e zivotot?

Da se raduvas, no i da taguvas istovremeno. Na momenti da stravuvas i da se soocuvas so razni predizvici koi ti se nametnuvaat. Nesigurnosta, no i verbata tvoi verni sopatnici da se. A nad seto toa, vizijata za podobro utre i ljubovta da te povedat po vistinskiot pat…

Postojat momenti vo zivotot koga zastanuvame na raskrsnicata na svojot zivot, se soocuvame so glasot vo tisinata i se zaprasuvame:

” Koj sum vsusnost jas? Koja e smislata na mojot zivot i koj e patot po koj treba da zacekoram?”

I vo tie momenti, dlaboko ponirame vo sebe, vo sopstvenata dusa. Zaronuvame vo najranliviot del od nas, na koj mu se prepustame da ne povede niz lavirintot na zivotot, predavajki se so polno srce, verba, nadez i ljubov.

Mozebi patot po koj zacekoruvame ne e kako vo nasite sonovi. Poln e so neizvesnosti i prepreki, koi vo odredeni momenti doprinesuvaat nasiot duh da opadne. No covekot e kako galebot na svoeto nebesno patuvanje. Negoviot let oscilira i koga pomisluvame deka propagja, tone, toj povtorno go prodolzuva svojot prekrasen tanc na zivotot.

Da gi osoznaes site ubavini koi zivotot gi nudi, da gi otkries site zivotni vistini, no vo isto vreme da gi izbegnes zamkite koi istiot gi postavuva – veruvaj deka si go prepoznal Bozjiot glas vo tisinata, koj te vodi kon vistinskata cel poradi koja navistina postois.

Da se opstane vo ovoj realen svet, vo ova vreme nemirno, sred golem broj promeni,da se bide pred se covek so polno srce ljubov i nadez za podobro utre e najgolemiot dar od Boga. Da go pocuvstvuvas dopirot i toplinata na soncevite zraci, mirisot na utrata koi go ispolnuvaat srceto so radost i ljubov, e cuvstvo koe ne sekoj od nas go ima dopreno.

Zatoa, da go otvorime svoeto srce koe ponekogas otcukuva kako srce na plasliv zajak. Da i dozvolime na ljubovta okolu nas da ne pomiluva i da dopre dlaboko vo nas. Bidejki, ni zrnoto biser ne moze da go otkrie svojot sjaj, dokolku e zatvoreno vo skolkata, koja e zakopana vo dlabocinite.

Da te narecam prijatel,
mozam sekogas.
No pred da te narecam drugar,
treba da te pocuvstvuvam
so srceto i dusata moja…

Olivera Stankovska